Koncept skupnosti

Zakaj smo ljudje prenehali živeti v skupnosti?

Še nekaj desetletij nazaj je večina ljudi tudi na območju Slovenije živela v skupnostih. V vaseh in v mestih so se ljudje družili med seboj, sodelovali, skrbeli drug za drugega, si solidarno pomagali, soustvarjali in delili skupno dobro.
Starši so otroke ob vsakem prostem dnevu, ob vseh praznikih in počitnicah takoj odpeljali v skupnost na vas, k babicam in dedkom, k tetam, bratrancem in prijateljem, v gozd, na bazen, na trate pobočja, med borovnice in po mleko h kmetu.

Nato je prišel nov čas in ljudje smo se začeli vedno bolj odtujevati drug od drugega. Z vsemi nečloveškimi posledicami. Babic in dedkov na vasi več ni. Domačije ostajajo prazne. Vedno več ljudi živi samih. V družinah generacije več ne živijo skupaj. Starši otrok, sami, kar je samo po sebi nenaravno in povsem v nasprotju s pregovorom, ki pravi, da je za vzgojo enega otroka potrebna cela vas. Zato ljudje iščejo možnost, da bi se vrnili na podeželje.

Zakaj lahko danes nekateri ljudje tudi v naših geografskih širinah živijo v skupnostih, drugi pa ne?

Zato, ker so se v nekem trenutku zavedli, da si takšnega življenja ne želijo več in so začeli razmišljati, kaj bi se dalo narediti. V naši neposredni soseščini, je samo en arhitekt v dobrih 30 letih pomagal vzpostaviti in zgraditi 36 skupnosti. In še veliko več jih je med tem zraslo po vsem svetu. Tudi pri nas sta zadružna gradnja in skupnostno bivanje stalno prisotni temi stanovanjske realnosti. Vendar se zainteresirani pri tem soočajo predvsem s problemi, nepremostljivimi pravno formalnimi ovirami in nepripravljenimi, nekreatvnimi bankami.

Škodljivi načini gradnje stanovanjskih objektov

Ni čudno, da prihaja zato na trg stanovanj vedno več naselij individualnih hiš in dvojčkov na obrobju mesta. Te hiše imajo zanimivo značilnost, ki naj bi novim lastnikom zagotavljala občutek individualnosti. Prva je navidezna gospodarnost gradnje, saj se skupaj, po fazah, gradijo deli naselja. Druga značilnost je navidezna možnost izbire in individualnost pri oblikovanju. Nobena hiša ni povsem enaka drugi. Skoraj vsaka nova enodružinska hiša ima danes enega ali dva »car porta« bazen, svoje igrišče za otroke, ali pa igrišča nima. Sicer bi ga rada imeli vsi, pa si ga ne morejo privoščiti. In vsaka hiša ima malo svojega vrta ter, seveda, ograjo ali pregrado iz žive meje. Da se ohrani individualnost ter mir pred sosedi, njihovimi pogledi in glasovi. Tako nastajajo majhne ograjene oaze, v katerih ljudje ostajajo sami. Kje je tu trg, plac, na katerem bi prišli skupaj? Kje so prostori, ki bi staršem omogočili boljše pogoje za kakovostno starševstvo? Kje so javni prostori za igro in druženje, na katerih pridejo otroci in odrasli skupaj, ob lepem vremenu in ob dežju in mrazu? Teh prostorov ni.

Nesmiselno zapravljanje

Zakaj ta trend še kar naprej traja, ko je dokazano, da ta način bivanja povzroča zdaleč najvišje stroške gradnje in porabe energije, največjo uporabo naravnih površin in najvišje stroške za izgradnjo in vzdrževanje komunalne in energetske infrastrukture? Način odprte gradnje nosi sam po sebi za seboj večjo količino fasadnih površin, kar pomeni višje stroške gradnje. Posledica večje količine fasadnih površin so višji stroški ogrevanja in hlajenja, oz. s tem povezanih investicij v izolacijo in sisteme ogrevanja, hlajenja in prezračevanja. Za občine pomeni odprta gradnja večje investicije v komunalno infrastrukturo ter posledično višje stroške njenega vzdrževanja, za kar morajo od meščanov obvezno pobrati več davkov in prispevkov.

Pri skupnostni gradnji znašajo stroški vzdrževanja javnih cest na pobrane prispevke za uporabo zemljišč letno 4 %, pri odprti gradnji pa 20 %.

Škodljive posledice za naravo

S povečanjem dodatnih cestnih površin se povečuje delež ekološko mrtvih površin. Zaradi površinskega zaprtja se poveča odtok velikih količin vode ob nalivih. Zmanjšujejo se ozelenjene površine, slabšata se kakovost zraka ter mikroklima v okolici hiš. Za izboljšanje klime v stanovanjih in zunaj njih so spet potrebni še dodatni stroški opreme in energije. Povečuje se tudi količina poti, ki jih morajo stanovalci opraviti, če želijo priti v zeleno naravno okolje.

Urbanizem, ki spodbuja razčlovečenje

Pravzaprav bi bilo treba iz urbanistično prostorskih, kulturno estetskih, socialnih, ekonomskih in ekoloških razlogov vsako nadaljnjo gradnjo otrokom, družinam in starešjim ljudem neprijaznih individualnih hiš preprečiti. Bivalni prostor otroku neprijazne enodružinske hiše onemogoča socialni razvoj otroka, starejše ljudi pa potiska v osamo in osamljenost. Prav bi bilo, da bi bil del finančnih spodbud za mlade družine namenjen financiranju skupnostnih stanovanjskih oblik. Mesta bi morala zagotoviti svojim meščankam in meščanom ne le pogoje, v katerih se lahko razvijajo kot uspešni posamezniki, temveč tudi kot uspešna skupnost.

Vsa zapisana dejstva so razlog, da smo pripravili projekt skupnostnega bivanja, ki smo mu dali ime Prstan življenja oz. The ring of life.

Prednosti življenja v skupnosti

Ljudje smo socialna bitja. Za zdravo in uspešno življenje potrebujemo komunikacijo in druženje z drugimi ljudmi. Le v skupnosti se lahko človek razvije v zdravega in zadovoljnega človeka. Vse, kar posameznik počne, je usmerjeno k temu, da ne bi bil sam. V preteklosti so povsod po vsem svetu obstajale različne oblike skupnostnega bivanja. Na slovenskem je bila značilna oblika pozidave tista okoli vaškega trga ali placa. Tudi v mestih so bili trgi prostor, v katerem so ljudje prišli skupaj. Življenje v mestnih blokih in naseljih je drugačno. V ospredju medčloveške komunikacije ni več skupnost, temveč posameznik. Ta mora biti ekonomsko uspešen, saj si lahko le tako privošči izlete iz mesta v širni svet, v katerem išče zadovoljitev svoje potrebe po izkazovanju svojega uspeha v skupnosti enakih, ali pa je tako premožen, da si lahko spet kupi svojo hiško na obrobju mesta.

Majhna socialna omrežja

Človek se v manjši skupnosti nezavedno počuti varneje, doma. Še posebej to velja za ljudi, ki morajo preživeti sami. Za matere in očete samohranilce, ki morajo vsak dan kombinirati med služenjem denarja, otroki in skrbjo za dom, so tovrstna majhna omrežja zelo dragocena. V modelu bivanjskega okolja, ki ponuja možnost, da se lahko družine med seboj povezujejo, sodelujejo in si pomagajo na najrazličnejše načine, v vseh življenjskih obdobjih in situacijah, je takih problemov bistveno manj. Zadihajo lahko in zaživijo polno življenje z občutkom, da so varni v svojem domu.

“Hiše za ljudi” na Pobrežju

Projekt Prstan življenja je model skupnostnega bivanja, ki želi izstopiti iz zgoraj naštetih škodljivih trendov. Izhaja iz tega, da je dom – domače okolje za ljudi vseh starosti osnovni in najpomembnejši pogoj za dobro življenje. Doma mora biti človek na varnem, imeti mora dovolj prostora, v katerem je lahko sam in imeti mora prostore, v katerih se lahko druži z drugimi, če si tega želi. Dom mora biti absolutno zdrav in prijazen do ljudi in narave. Znano je, da je najbolj zdravo bivati v prostorih, ki so narejeni iz naravnih materialov.

Matzingerjev model “Hiše za ljudi”

Arhitekt Fritz Matzinger je prvi skupnostni objekt postavil pred 40 leti. V njem živi in dela tudi danes. Model je poimenoval: “HIŠE ZA LJUDI”. Po njegovemu modelu sosedskega bivanja in življenja v skupnosti so po vzoru majhnih vaških naselij samostojne hiše postavljene okrog osrednjega atrija s stekleno streho. Atrij ni le trg, s katerega je vhod v posamezno hišo. Je prostor vsakodnevnih srečanj, prostor igranja, proslavljanja rojstnih dnevov in drugih pomembnih dogodkov ter velika skupna dnevna soba.

Pomemben povezovalni prostor skupnosti je bazen, ki je integriran v stavbno substanco in je obvezen sestavni del skupnostnega prostora. Kar zveni morda na prvi pogled preprosto, se v primerjavi z običajno bivanjsko arhitekturo izkaže kot model, ki spodbuja komunikacijo in občutek za skupnost, pa obenem kljub temu omogoča umik v zasebnost.

Življenje v skupnosti vsebuje pomembno družbeno politično dimenzijo. Ljudem vrača že skoraj docela pozabljeno človečnost, varnost, pripadnost, skupno dobro.

Posebnost modela je tudi v tem, da Matzinger ni nikoli le arhitekt, ki dela za naročnika, temveč je vedno vodja celotnega projekta načrtovanja, prodaje in izgradnje. V procesu izbiranja bodočih lastnic in lastnikov ter s tem sestavljanja bodoče skupnosti, vsakogar od njih osebno spozna. Skupaj z njimi ugotovi, katera od hiš bi po položaju najbolje ustrezala njihovim osebnim preferencam, kateri elementi hiše so zanje pomembni bolj, kateri manj ter temu prilagodi arhitekturne elemente. Zato hiše na koncu niso enake.

varianta prezračevalne fasade z barvo zaščitenimi lesenimi fasadnimi letvami

Pri načrtovanju skupnostnega objekta sledi arhitektura funkcionalnosti in umestitvi v naravni prostor. Celoten objekt ohrani enoten arhitekturni značaj in arhitektovo oblikovalsko noto, dodatno pa pridobi šarm individualnosti njegovih prebivalcev. Arhitekt Matzinger je v sodelovanju z lastniki do zdaj na isti način postavil 36 skupnosti hiš. Prva, ki jo bo v sodelovanju s solastniki in sodelavci iz Maribora postavil pri nas, bo zaživela na lepi lokaciji na Pobrežju

Proces oblikovanja skupnosti

Oblikovanje bodoče sobivalne skupnosti bo moderiran proces, ki bo potekal v več fazah. Po prvi predstavitvi si bodo interesenti na 2 -3 ekskurzijah ogledali nekaj obstoječih skupnosti v bližnji Avstriji, kjer le te obstajajo že nekaj desetletij. Tam se bodo srečali z ljudmi, ki v njih živijo ter iz prve roke dobili odgovore na vprašanja, povezana z razumevanjem drugačnega načina življenja, ki si ga večina ljudi ne more kar tako predstavljati. Arhitekt Fritz Matzinger, ki je avtor projektne ideje Prstan življenja – the ring of life, bo moderator sestavljanja sobivalne skupnosti.

Skupno dobro

Skupnostni prostori sami po sebi spodbujajo druženje, pogovarjenje in dogovarjanje o njarazličnejših stvareh, tudi o tem, kaj bi se dalo podeliti med seboj. Življenje v skupnosti je lahko obenem bogatejše in cenejše. Zakaj si ne bi privoščili imeti višji življenjski standard, če si ga lahko? In smo pri tem ozaveščeni okoljsko, družbeno, smo napredni, premišljeni? Zakaj ne bi imeli ekološkega bazena, savne, super opremljene delavnice? Zakaj ne bi skupaj pridelovali zelenjave, zelišč, sadja, redili kokoši, zajce, imeli svoje kozje mleko? Zakaj ne bi s svojo premišljenostjo in zgledom, da gre, spodbujali someščane mestno politike in upravljalce, da tudi oni ravnajo premišljeno, za boljšo skupno prihodnost?

Skupnostna mobilnost

Teme skupnostne mobilnosti:

  • skupni prevozi z obstoječimi privatnimi avtomobili
  • električna kolesa
  • transportna kolesa
  • kombi

Skupnostni dokumenti

Za upravljanje in sožitje v skupnosti so pripravljeni osnutki pogodbenih aktov:

  • družbeniška pogodba
  • statut skupnosti
  • pravila sožitja skupnosti 
  • hišni red

Članki o Fritzu Matzingerju

Vprašanja in odgovori

Vprašanje: Bi lahko procentualno določili, koliko stanovanj bi zasedale npr. mlade družine, starostniki,….? Da ne bi na koncu bila samo ena generacija? 

Odgovor: Upravičeno vprašanje. Skozi ta proces pelje arhitekt Matzinger. (Do zdaj je že 36 krat.) Proces se začne s prvimi potencialnimi prebivalci – lastniki in se nato nadaljuje do popolnitve. Po naravni poti se vzpostavi struktura skupnosti družin, staorstnikov, parov …